Učenje tujih jezikov je ključno

Učenje tujih jezikov igra ključno vlogo v življenju vsakega posameznika, je gotovo stavek, ki ste ga slišali že ničkolikokrat. To misel so nam od malih nog naprej vcepljali starši in kasneje učiteljica angleščine v šoli. Ampak resnična vrednost obvladovanja jezikov se pokaže šele, ko se znajdemo v tujini, sami. Slovenci smo znani po tem, da imamo v primerjavi z mnogimi drugimi večjimi evropskimi narodi precej visok nivo znanja angleščine, veliko se nas je v šoli srečalo vsaj z osnovami nemščine, poleg tega pa načeloma nimamo večjih problemov pri sporazumevanju s sosedi iz bivše Jugoslavije. Dobro izhodišče za brezskrbno potovanje po večjem delu Evrope, bi lahko rekli, ter nekaj, kar nas postavi v privilegiran položaj v primerjavi s kakšnimi Italijani ali Španci, ki so znani po gorečem patriotizmu v smislu odklanjanja komunikacije v katerem koli jeziku, ki ni njihov materni.

Takšno razmišljanje pa vas lahko kar hitro postavi na trdna tla. Lahko se vam zgodi namreč, da se zelo samozavestni odpravite na poletno šolo v Španijo, kjer boste dva tedna pilili svoje znanje španščine, ki bo tako že tretji tuji jezik, ki ga obvladate (da hrvaščine in srbščine sploh ne omenjate). V nemščini se počutite dovolj suvereni, da se lahko sporazumete glede najbolj pomembnih stvari, glede angleščine pa sploh ni potrebno izgubljati besed, saj ste v tem jeziku skoraj tako prepričljivi, kot v slovenščini. Po vsem tem pa ste sedaj praktično na pragu tekočega sporazumevanja še v enem izmed romanskih jezikov, ki ga govori precejšnje število ljudi na svetu. Evropa, pa kaj Evropa, svet vam bo tako rekoč jedel iz roke.

sitter1Glede na to, da ste se na poletno jezikovno šolo odpravili sami, si seveda želite tam spoznati nove ljudi, s katerimi bi se lahko družili in seveda ne pomislite, da bi lahko nastal problem s komunikacijo, saj imate vsi prisotni isti cilj: učenje tujih jezikov. Vendar pa vas v Španiji pričaka kruta realnost, saj kar hitro ugotovite, da 45 % preostalih udeležencev sestavljajo nadobudni učenci jezikov iz Italije, naslednjih 45 % prihaja z Nizozemske, potem pa ostane le še peščica udeležencev iz drugih držav. Na svojo žalost kmalu ugotovite, da čeprav so vaši sosedje v kampu vsi izredno prijazni in navdušeni nad ustvarjanjem novih prijateljstev, se večina ne počuti dovolj samozavestnih za komunikacijo v španščini, poleg tega pa se je tako enostavneje družiti z ljudmi, ki govorijo isti materni jezik. Vedno pogosteje se vam začne dogajati, da se znajdete v gruči samih Italijank ali samih Nizozemcev in se kaj kmalu začetna angleška komunikacija (ki poteka izključno zaradi vljudnosti do edinega slovanskega predstavnika v skupini) kar hitro prelevi v italijanščino ali nizozemščino in vse, kar vam preostane je, da se samo še bebasto smejite temu, za kar predvidevate, da je bila šala v jeziku, ki ga ne razumete, pa čeprav ste do nedavnega samega sebe smatrali za poliglota.

Takšna izkušnja vas hitro pripelje do spoznanja, kako zelo pomembno je učenje tujih jezikov, še posebej za nekoga, ki prihaja iz tako majhne dežele kot je Slovenija in se pri potovanju ne more ravno zanašati na to, da bo na svoji poti naletel še na kakšnega govorca slovenščine.